O SLIKARJU IN MIŠI

Pisala so se petdeseta. Na obronkih majhne pohorske vasi, je živel star slikar. Vaški posebnež. Skromna lesena brunarica je bila njegov dom. S skodli krita streha je še komajda kljubovala dolgim zimam in nevihtam. Upal je, da bo klonil prej kot streha, zato o obnovi ni razmišljal. Bil je sam. Ženo mu je vzela bolezen, otrok pa nista imela.

Čeprav je živel dokaj samotno, je bil srečen. Njegov dom je obdajala neokrnjena narava. Bližnji potok  mu je pel budnice in uspavanke. Živali so mu bile nadvse ljube. Srnjad iz gozda, ki ga je redno obiskovala, nagajivi detel, ki je ob nepravem času potrkaval na votlo deblo in plaha sova, ki je zaživela šele ponoči. To pa še ni bilo vse. V hiši so mu delale družbo majcene miši. Ni več štel, kateri rod je že to bil. Pomembno je bilo, da ni bil sam. Kadar se ga je lotevalo malodušje, je privlekel izpod postelje star lesen zaboj. V njem je bilo varno spravljeno vso njegovo bogastvo. To so bile stare, že zasušene oljne barve, steklenica razredčila, zapackana lesena paleta in par obrabljenih čopičev. Pravzaprav niso več zaslužili tega imena, saj so bili le še šop razcvetelih svinjskih kocin.

 ZASVOJENOST

Packe. Raznobarvne, kontrastne, mavrične, magnetne.
Neizmerno me privlačijo, posrkajo me vase.
Čopič drsi sam,brez muke, napora, razmišljanja.
Pričara nepojmljive, osupljive in skrivnostne stvaritve.

Opazujem mokre barvne silhuete, ki nenadzorovano,
svobodno lezejo po papirju, pronicajo vanj in
oblikujejo pričakovane ter naključne obrise.
Čutim neizmerno srečo in mir. Ustavi se čas.

Ne vidim sonca, ki me vsiljivo vabi ven,
ne čutim mraza, ki mi počasi leze v členke,
ne slišim telefona, ki zvoni v prazno,
pozabim celo nate, ki mi pomeniš vse.

Ko me objame tema in postanejo toni motni,
se zavem, da sem. Zagledam stvaritve, nežne in tople.
Zavem se, da obstajaš tudi ti, nežen in tih, tam nekje daleč.
Tiho se umaknem, da ne zbudim barv, čopičev in papirja.

Cvetka VIDMAR